"Ne bojim se izraelskih bomb, bojim se Hezbolaha." Libanonca za N1 o vojni in prihodnosti države

Vse od napada palestinskega gibanja Hamas na Izrael oktobra 2023 v Libanonu pravega miru ni. Napade na Izrael je kmalu za tem izvedelo tudi proiransko šiitsko libanonsko gibanje Hezbolah, čemur so sledili množični in siloviti izraelski napadi ter kopenska ofenziva. Tudi po sklenitvi premirja leta 2024 so se spopadi ob nekoliko nižji intenzivnosti nadaljevali, vnovič pa so v polnem obsegu izbruhnili letos po začetku vojne v Iranu.

Spopadi in konflikti so se v Libanonu odvijali tudi pred tem. Leta 1975 je v državi izbruhnila državljanska vojna, ki je trajala vse do leta 1990 in prinesla dolgo obdobje sirske in izraelske okupacije delov Libanona. Izraelska vojska se je umaknila leta 2000, sirska pa leta 2005. Leta 2006 je po napadih Hezbolaha Izrael znova izvedel protinapade in kopensko invazijo ter se še istega leta umaknil iz države. Libanon se je v zadnjih 50 letih soočal tudi z notranjimi spopadi med različnimi gibanji, političnimi atentati, hudo politično in še hujšo gospodarsko krizo, iz katere se še ni izvil.

Profesor na ameriški univerzi v Bejrutu Makram Rabah, rojen leta 1981, pravi, da je praktično odraščal v vojni in ne pomni, da bi se v državi sploh kdaj počutil varnega. "Ne zato, ker bi se bal izraelskih bomb, ampak zato, ker me je resnično strah, da me bo ubil Hezbolah. Tako kot je ubil mojega prijatelja Lokmana Slima, ki je bil zelo glasen kritik Hezbolaha," je dejal v posebnem pogovoru za N1.

Aktualne razmere so po Rabahovih besedah že šesti ali sedmi oboroženi konflikt, ki ga je doživel v svoji državi. "Ironično pa je, da je to že četrtič, ko je Hezbolah Libanon potegnil v vojno zgolj zato, da bi zadovoljil interese Irana. Mi umiramo zaman. Umiramo zaradi starega moža, ki se imenuje Ali Hamenej. Z Libanonom nima nobene povezave, razen tega, da trdi, da ščiti šiite," je bil oster.

Da varnosti in normalnosti nikoli ni čutil v polnosti, ampak zgolj po koščkih, je za N1 dejal tudi libanonski politični komentator in podkaster Ronnie Chatah. S temi občutki se je 45-letnik doslej srečal dvakrat. Najprej v 90. letih, v času madridskih pogovorov in dogovora iz Osla. "Ne zaradi temeljnih sprememb, ampak zaradi občutka, da je mir v regiji na obzorju in da se Bližnji vzhod spreminja na bolje," je pojasnil. Drugič je sogovornik občutil normalnost v prvih letih novega tisočletja, ko sta državo zapustili izraelska in sirska vojska. "V zraku je bil takrat občutek vnovičnega prevzemanja države, ki je bila neobvladljiva," je dodal.

Chatah naše kraje pozna. Obiskal jih je po prelomu tisočletja in zato dogajanje v Libanonu primerja z razpadom Jugoslavije. "Ta grozna tragedija se je končala, ne povsem, a v najbolj osnovnem smislu. V Libanonu pa je drugače," je razlagal v premišljenem tonu in si občasno gladil brke in brado. "Ko obiščeš Slovenijo, ne razmišljaš o vojni, ampak o miru," je nadaljeval svojo primerjavo. "Libanon bi moral biti kot Slovenija, pa ni. Smo kot Bosna in Hercegovina, tako močno ujeti v času, da je država vedno manj prepoznavna," je dodal. Za razliko od razpada Jugoslavije po njegovih besedah na Bližnjem vzhodu ni rešilne bilke, ki bi končala vojno v Libanonu. "Mogoče ima Evropa več sreče," je pristavil.

Po prvotnih obstreljevanjih, ki so sledila Hezbolahovemu odgovoru na ameriško-izraelske napade na Iran, je izraelska vojska sprožila tudi kopensko ofenzivo na jugu Libanona, zaradi katere je moralo svoje domove zapustiti več kot milijon ljudi. Rabah, ki sicer ne živi na jugu države, pravi, da je območje danes popolnoma opustošeno. "Nihče se ne bo vrnil domov, dokler Hezbolah ne bo popolnoma razorožen," meni.

Nove vojne, isti prizori

Veliko beguncev se je zateklo v Bejrut, kjer je bilo po besedah Ronnija Chataha na vrhuncu vojne težko živeti. V mestu je vladalo prvič videno vzdušje strahu. Kot pravi sogovornik, prebivalci Bejruta beguncev niso bili pripravljeni takoj sprejeti v svoja domovanja. Bali so se, da je med njimi kakšen podpornik ali član Hezbolaha in bi zato njihovo domovanje postalo tarča izraelskih napadov. "Izraelci so lahko zadeli eno stanovanje, lahko tudi samo eno spalnico. Če si imel srečo, si lahko živel poleg in preživel. To se je dogajalo tudi v mojem bloku," je orisal.

Prizori, ki jim je bil priča ob tokratnem izbruhu vojne, sicer niso bili zanj nič novega. "Iste razseljene družine, ki končajo v istih stanovanjih. Isti plakati, iste besede, isti slogani, vse je isto. Tudi zvoki življenja, ko je Izrael v vojni, so isti," je nanizal Chatah. Nekaj sprememb je prinesla tehnologija. Tako so vsaj 12 ur na dan poslušali zvok izraelskih dronov, na katere se človek po Chatahovih besedah sicer navadi.

Nevarnostim pa so izpostavljeni tudi na severu države ob meji s Sirijo, ki bi sicer moral biti tehnično gledano najvarnejši del Libanona, saj ljudje nikoli ne vedo, kdo se skriva v njihovi neposredni bližini. "Hezbolah in iranska revolucionarna garda imata zelo umazano navado, da se skrivata med civilnim prebivalstvom. Uporabljata nas kot živi ščit. Izraelcev pa preprosto ne zanima, ali je pomembna tarča v civilnem okolju. Napadejo jo ne glede na to. Na neki način tako postaneš kolateralna žrtev," pa pojasnjuje Rabah.

To ni vojna Libanona, ampak Hezbolaha

Sogovornika sta v pogovoru večkrat jasno poudarila, da zadnje vojne z Izraelom niso bile vojne Libanona, temveč Hezbolaha, ki je sprožil spopade, predvsem zaradi doseganja iranskih interesov. Kot je poudaril Rabah, Libanon pred 7. oktobrom tehnično gledano ni bil pod okupacijo, temveč jo je izzval Hezbolah, ko je začel tako imenovano podporno vojno, ki "ni prav nič pomagala".

A kljub temu da Hezbolah sicer ima svoje člane v libanonskem parlamentu in ministre v vladi, pa ta za Makrama Rabaha ni prava politična stranka. "Nekoga, ki ima na svoji zastavi logotip puške, ne bi imenoval politična stranka. V primeru Hezbolaha politično krilo služi vojski, ne pa obratno," pravi.

Prepričan je, da Hezbolahu za libanonsko državo v resnici ni mar. "Hezbolah imenujem preprodajalci drog in kriminalci. Odgovorni so za tihotapljenje captagona iz Sirije po vsem svetu. Zame so neizobražena kriminalna združba," pravi, ob tem pa opozori na številne nekaznovane atentate in teroristične napade, za katerimi naj bi stalo omenjeno gibanje.

Med drugim je omenil atentat na njegovega dobrega prijatelja, sicer novinarja, političnega aktivista in komentatorja Lokmana Slima, pred petimi leti, za katerim naj bi prav tako stal Hezbolah. "Vemo, kdo ga je ubil. Vemo, da ga je ubil Hezbolah, vendar zaradi tega ni nihče v zaporu," pravi. V napadu, povezanem s Hezbolahom, pa je umrl tudi oče Ronnija Chataha, Mohamad Chatah, ki je bil libanonski finančni minister in diplomat ter kritik skrajnega gibanja.

Njegov sin je v pogovoru poudaril, da tudi med podporniki Hezbolaha predstava o gibanju kot zaščitniku Libanona upada. "Videli so, kako se je Hezbolah spremenil iz precej avtonomne skupine z iransko podporo v branik Irana v Libanonu," je dejal. Kot pravi, je priljubljenost Hezbolaha v Libanonu, kjer ga večina vidi kot eksistencialno grožnjo, strmoglavila, medtem ko globalno še obstajajo sredine, ki skrajno gibanje hvalijo. Po Chatahovih besedah je to posledica slabe obveščenosti, saj ljudje iz tujine Hamas in Gazo pogosto enačijo z Libanonom in Hezbolahom. A ta po sogovornikovih besedah ni odvisen od podpore ljudi, ampak od podpore Irana, ki nad Hezbolahom ni obupal. Chatah je ob tem še ocenil, da je podpora iranskemu režimu med Libanonci na zgodovinskem dnu in še pada.

Kako razorožiti Hezbolah?

Profesor Makram Rabah je prepričan, da si večina Libanoncev želi razorožitve Hezbolaha, a kot opozarja, državi doslej tega ni uspelo doseči. Na vprašanje, ali vidi prihodnost, v kateri bi libanonske oblasti vendarle odstranile ali vsaj razorožile gibanje, pa Rabah odgovarja, da tega ni mogoče doseči z neposrednim vojaškim spopadom. Strinja se, da bo morala svojo vlogo odigrati tudi libanonska vojska, vendar meni, da je treba najprej ovreči idejo, da orožje Hezbolaha odvrača Izrael in da gre za lokalno odporniško gibanje. Ronnie Chatah pri razorožitvi Hezbolaha opozarja, da libanonska vojska v preteklosti ni bila zasnovana za takšno nalogo in da ji ne bi pomagala niti boljša oprema.

Za dosego tega cilja bo po njegovih besedah potreben mednarodni in regionalni pritisk na gibanje. Konkretno je Chatah izpostavil okrepljeno prisotnost opazovalcev in mirovnikov Združenih narodov na terenu ter prepoved članom Hezbolaha, da se zadržujejo južno od reke Litani. "Za to bo potreben tudi iranski režim, ki bo pripravljen sprejeti take pogoje," je še dodal in ocenil, da islamska republika ne doslej ne v prihodnje ne bo pripravljena popustiti.

Predloge za izkoreninjenje Hezbolaha je naštel tudi Rabah in ob tem izpostavil prekinitev njihovih dobavnih poti, finančnih tokov, sive ekonomije, pranja denarja in trgovanja z mamili. Dodaja, da bi morali s položajev odstraniti vse, ki so obtoženi korupcije ali sodelovanja s Hezbolahom, s čimer bi po njegovem mnenju pokazali, da je politične nekaznovanosti konec. "To je nekaj, kar bi morala zagotavljati vsaka vlada in vsaka država," je dodal.

Libanon na križišču dveh poti

Razorožitev Hezbolaha pa je tudi ena od točk v okvirnem sporazumu, ki sta ga Libanon in Izrael ob posredovanju ZDA sklenila v Washingtonu. Rabah sicer priznava, da ta ni popoln, a ob tem poudarja, da bistvo ni v samem dogovoru, temveč v njegovem izvajanju. "Če Libanonci menijo, da dogovor ni dovolj dober, se lahko o njem pogajajo tudi pozneje, saj bodo sledila podrobnejša pogajanja. Toda že samo dejstvo, da se libanonska država pogaja v svojem imenu, je korak v pravo smer," pravi in dodaja, da je zdaj pred Libanonci odločitev, ali bodo izbrali pot diplomacije ali pa bodo problem znova le odložili. Sam bi, kot dodaja, veliko bolj stavil na diplomacijo kot na iranski arzenal, ki po njegovem mnenju nikoli ni predstavljal prave eksistenčne grožnje Izraelu. "Veliko raje imam sedem ur diplomacije v Washingtonu kot teh sedem minut teheranskega časa," sklene.

Ronnie Chatah je ob tem izpostavil, da je Libanon na križišču dveh poti, prek katerih mora določiti svojo usodo. Ena pot so pogajanja med ZDA in Iranom, kjer se je po Chatahovih ocenah ustvaril vtis, da so ZDA Libanon v želji po hitri sklenitvi dogovora izročile Iranu.

Druga pot pa so že omenjeni pogovori izraelskih in libanonskih predstavnikov, ki so prinesli okvirni dogovor. "Ta pa kaže, da bo o svoji prihodnosti odločala libanonska država, ne pa Iran," je dejal. Tako je po njegovih besedah ob dveh mirovnih procesih izbira dvojna: libanonska suverenost z razoroženim Hezbolahom in odhodom Izraelcev, ali pa iranska nadvlada. Pri tem opozarja, da bi morala oba pogajalska procesa spremljati posebni mednarodni pritisk in pozornost. "To je po mojem mnenju precej bolj produktivno, kot pa staviti na trajanje ameriške pozornosti," je dejal.

Po mnenju Rabaha pa je mir v Libanonu mogoče doseči le, če bodo jasno določeni cilji, mehanizem in časovni okvir njegovega uresničevanja, a kot opozarja, bo v prihodnosti še vedno prihajalo do določenih napetosti. Velik del nalog po njegovih besedah predstavljajo tudi reforme političnega in gospodarskega sistema, vojske ter drugih državnih institucij.

Rabah je ob vsem tem optimističen, da bodo državo tokrat obnovili enkrat za vselej. "Nismo država iz lego kock. Ni tako, da se po končani igri vse razstavi. To je nesprejemljivo," poudarja. Priznava tudi, da mir morda ne bo prišel takoj, a da ljudje v njem vendarle govorijo, kar pa je nekaj brez primere v zgodovini Libanona. "Libanon se bo spremenil na bolje, vendar ne čez noč," je sklenil.